Ročna avtopralnica – preizkusi, pa boš videl razliko!
Moj avto je bil vedno nekakšno premično skladišče. Otroški sedeži, drobtine, plastenke, sem ter tja kakšna igračka, pa prah, ki se je kopičil čez tedne. Včasih sem šla skozi avtomatsko pranje, bolj iz občutka dolžnosti kot resnične želje po čistem avtu. Potem pa mi je kolega priporočil nekaj drugega – ročna avtopralnica. ‘Preizkusi, pa boš videla razliko,’ je rekel. In sem.
Majhna, lokalna ročna avtopralnica na robu mesta. Nič posebnega na prvi pogled. A ko sem pripeljala avto in opazovala fanta, kako se je z vso natančnostjo lotil najprej platišč, potem karoserije, ogledal, stekel, notranjosti… sem dojela, da tega ne delajo zato, ker morajo. Delajo, ker jih veseli, ker jim je mar.
Ko sem se čez dobro uro usedla nazaj v avto, je bil občutek kot bi sedla v drugega. Vonj po čistem, brez madežev na armaturni plošči, brez sledi čevljev na preprogah. Vse na svojem mestu. Po dolgem času sem začutila tisti prijeten občutek, da vozim nekaj, za kar mi je spet mar.
Od takrat naprej grem redno. Ne samo zaradi čistoče, ampak ker ročna avtopralnica pomeni tudi pol ure zase, medtem ko nekdo drug poskrbi za nekaj, kar me vsak dan spremlja. Avto je še vedno poln otroških sledi, ampak zdaj vsaj za nekaj dni zadiha skupaj z mano. In ja, razlika se vidi. In čuti.
In čuti se tudi v malih stvareh: volan, ki ni več lepljiv, okna, skozi katera spet jasno vidiš, sedeži brez drobtin. Ročna avtopralnica je postala moja mala rutina, nekaj, kar vključim v teden kot obliko skrbi zase. Ne gre le za avto, gre za občutek reda in pozornosti do stvari, ki jih drugače jemljemo za samoumevne.
Zaposleni si vzamejo čas, nič ni narejeno površno. In to cenim. Raje plačam nekaj evrov več, pa vem, da grem domov z občutkom, da sem naredila nekaj dobrega, tako za avto in zase.…
